Župnije v občini Brezovica pri Ljubljani so zapisali
Župnija Brezovica
Najstarejše poročilo o tej cerkvi smo zasledili v zapisniku o dragocenostih, ki so se leta 1526 na ukaz nemškega cesarja Ferdinanda I. cerkvam pobrale in v času turške sile prekovale v denar. Tej cerkvi so vzeli en bakren kelih in to je vse, kar se nam je o brezoviški cerkvi ohranilo. Kdaj je bila cerkev prvič pozidana ni bilo možno ugotoviti. Tudi ni ohranjeno nobeno poročilo, ki bi nam povedalo, kakšna je bila prvotna cerkvica.
Nekoliko natančnejše je poročilo šele iz leta 1631, ko je tedanji knezoškof RAINALD SCARLICHI imel 14. 7. 1631 na Brezovici vizitacijo. Ko se je na Brezovici ustanovil samostojen vikariat, se je cerkev razširila, zvonik povišal in oskrbeli so se trije zvonovi.
Leta 1741 so sezidali popolnoma novo cerkev in to je ravno sedanja, ki jo je 9. 6. 1774 posvetil knezoškof HERBERSTEIN.
Leta 1857 so podrli stari, na cerkvi stoječ zvonik, in sprednjo steno, cerkev podaljšali in napravili nov zvonik.
Leta 1862 so povečali prezbiterij in zakristijo, tudi potres leta 1895 ni prizanesel cerkvi. Močno je bila razpokana, kar so popravili in ojačali obok z vezmi.
Leta 1863 je postala Brezovica samostojna župnija in ni bila več le vikariat, ki je spadal pod Župnijo sv. Peter v Ljubljani.
V Župniji Brezovica so štiri cerkve: župnijska na Brezovici – posvečena sv. ANTONU PUŠČAVNIKU (17.1.); podružna cerkev v Vnanjih Goricah – posvečena SVETEMU DUHU; podružna cerkev v Dragomerju – posvečena sv. LOVRENCU (10.8.); podružna cerkev na Logu – posvečena sv. JANEZU KRSTNIKU (24.6.)
Župnija Notranje Gorice
Zavetnik župnije in farne cerkve je sv. Martin, škof, ki goduje 11. novembra. Župnija je bil ustanovljena leta 1997, do takrat je spadala pod Brezoviško. Obsega kraje Notranje Gorice, Žabnico, Plešivico in Podplešivico.
Kraj je prvič omenjen leta 1197 kot last šentpavelskega samostana na Koroškem. Leta 1453 se navaja kot Gorice pri sv. Martinu. Cerkev se omenja leta 1526 v tako imenovanem seznamu “turških davkov”. Sedanja cerkev je bila verjetno sezidana (ali prezidana) leta 1752. Notranjščino cerkve je v letih 1976 – 77 preurejal profesor arh. Anton Bitenc (prezbiterij, kor). V zadnjih letih sta k prikupnosti notranjščine prispevala arh. France Kvarernik in arh. Mateja Zupan.
Dosedanji župniki:
Anton Trpin, rojen 4.6.1942 v Rovtah, posvečen 29.6.1937, župnijski upravitelj 1977 – 1984, župnik 1984 – 1987. Trenutno je župnik v Šentjerneju.
Janez Ham, rojen 11.11.1934 Kranj, posvečen 29.6.1960, župnik v Notranjih Goricah od 1987 dalje. Trenutno je župnik na Jezerskem.
Jože Ovniček, župnik v Notranjih Goricah od 1998 do 2007.
Jože Mate, župnik v Notranjih Goricah od leta 2007.
Religiozni objekti:
Vrh Plešivice (390 m) zaznamuje velik lesen križ, postavljen leta 1934 v spomin na Svetovni evharistični kongres v Ljubljani. Križ so kasneje zamenjali, medtem, ko je podsavek še prvoten.
Na sredini vasi stoji kužno znamenje, ki je bilo postavljeno v spomin na strašno kugo in črne koze, ki so v letih 1850 – 1860 pogubile več kot dve tretjini vaščanov. Kapelico je s freskami poslikal Ivan Šubic. Na štirih stranicah je upodobljena Mati božja in druge svetopisemske osebe, vse slike pa prikazujejo njihovo trpljenje. Znamenje je postavila vas Notranje Gorice in je bilo blagoslovljeno na dan sv. Martina 1868 leta.
V župniji so aktivne naslednje skupine:
Molitvena skupina
Mladinska veroučna skupina
Zakonska skupina
Karitas
Pomembni župljani:
Janez Jalen
V letih bivanja v Notarnjih Goricah, kjer je deloval kot duhovnik, je pisatelj Janez Jalen dobil snov in pobudo za pripovedno trilogijo Bobri (1943 – 1944). V tem delu je opirajoč se na arheološke najdbe, obudil v življenje davno izumrle mostiščarje na Barju. Knjiga stvarno in lepo opisuje daljne čase in takratne ljudi. Tudi sicer je marsikateri kmečki lik iz Notranjih Goric upodobil v svojih povestih.
Marinko Bilandžič
Marinko Bilandžič je bil prvi, ki se je v mladi župniji odločil, da stopi na pot duhovništva. Rojen je v Bosanski Gradiški 12. 8. 1960, doma iz Podplešivice, v duhovnika je bil posvečen 29.6.1990. Sedaj je od 1996 leta župnik v Boštanju.
Župnija Preserje
Župnija Preserje je do leta 1751 sodila pod oglejski patriarhat, potem do leta 1787 pod goriško nadškofijo, po tem letu pa v ljubljansko škofijo.
Prvotno je ozemlje naše sedanje župnije sodilo pod CERKNICO. Ker pa je bila Cerknica preveč oddaljena od naših krajev, je bil za te kraje ustanovljen poseben vikariat. Pod ta vikariat so sodili naslednji kraji: Preserje, Podpeč, Gor. in Dol. Brezovica, Kamnik, Prevalje in Goričica, Rakitna in vsa sedanja borovniška fara. Vikariat naj bi bil ustanovljen pred letom 1321 (dosedaj znana letnica), saj se omenja preserski vikar že okoli leta 1270 (glej J. KEBE – Loška dolina z Babnim poljem 1996). Vikariat je bil podrejen bistriškemu kartuzijanskemu samostanu (patronat).
Preserski vikariat je postal samostojna župnija med letoma 1747 in 1750. Leta 1766 je Rakitna dobila svojega duhovnika, ki je tudi pisal matične knjige za ta kraj. S tem je Rakitna postala samostojna župnija.
Leta 1792 je naša župnija dobila od ižanske fare – v zvezi z jožefinsko reformo – še vasi Jezero in Planinco.
Leta 1858 pa se je osamosvojila še borovniška župnija. Prej so matične knjige za borovniško ozemlje vodili v Preserju.
Matične knjige, ki jih hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani, imajo častitljivo starost: krstna knjiga je pisana od leta 1635, poročna od leta 1652, mrliška pa od leta 1751.
Na ozemlju preserske župnije se nahaja sedem cerkva: župnijska in 6 podružnic:
1. ŽUPNIJSKA CERKEV SV. VIDA:
Cerkev v Preserju je prvič omenjena že leta 1321, verjetno pa je obstajala že prej. Sedanja je bila sezidana v baročnem slogu leta 1711, posvetil pa jo je goriški nadškof Mihael Attems leta 1752. Kasneje so ji leta 1864 prizidali brezoviško kapelo. Cerkev so poslikali deloma Štefan Šubic, deloma Janez Šubic, veliko kupolo pa slikar TRPIN. Orgle so Milavčeve. Zelo lepi kameniti oltarji so izdelani iz podpeškega marmorja in so delo kamnoseške delavnice v nekdanjem kartuzijanskem samostanu v Bistri pri Borovnici. Cerkev je dal pozidati župnik Franc RUSTJA (župnik od 1683 – 1732).
2. PODRUŽNICA ŽALOSTNE MATERE BOŽJE NA GORI:
Je znamenita Marijina božjepotna cerkev. Postavljena je bila leta 1728. Grajena je v baročnem slogu. Glavni oltar in dva stranska sta delo kiparja Mihaela Loehra iz leta 1740. V stranski kapeli stoji tudi prvotni oltar te cerkve, prišel pa je iz bistriškega kartuzijanskega samostana. Posebna znamenitost je oltar sv. JUKUNDA, na katerem je steklena krsta z okostjem nekega rimskega mučenca. Z njegovimi relikvijami so zelo povzdignili čast in pomen te cerkve. Slike v stranskih oltarjih je naslikal znani slikar Valentin Metzinger. Orgle so delo mojstra Jenka iz Šentvida, le omara je starejša. Strop nad prezbiterijem je leta 1871 poslikal Janez ŠUBIC.
Okoli cerkve je obzidje s trinajstimi postajami križevega pota, štirinajsta je pri stranskem vhodu v cerkev. Verniki iz bližnje in daljne okolice radi prihajajo k Žalostni Materi Božji po tolažbo in pomoč in h križevim potom na postne nedelje, zlasti na tiho nedeljo. Glavni romarski shodi so na Tiho nedeljo, na Binkošti in na roženvensko nedeljo (prvo v oktobru).
Cerkev je dal zidati župnik Franc RUSTJA (župnik od 1683 – 1732).
3. PODRUŽNA CERKEV SV. FLORJANA V KAMNIKU:
Prvič se cerkev omenja leta 1526. Večkrat je bila prezidana. Sedanja stavba je iz leta 1750. Večkrat je tudi pogorela, zadnjič leta 1880.
Glavni oltar je narejen v rokokojskem stilu. V njem so kipi sv. Florjana, sv. Marka in Luka, ter apostolov Simona in Juda. Stranski oltarji so iz prejšnjega stoletja, kipi, ki so starejši pa predstavljajo sv. Apolonijo, sv. Lucijo na eni strani ter sv. Barbaro in sv. Agato na drugi strani. Oltarni slike predstavljata sv. Antona Puščavnika in sv. Jakoba.
Glavni slovesnosti sta na Florjanovo nedeljo (na začetku maja) in Martinovo nedeljo.
4. PODRUŽNA CERKEV SV. JOŽEFA:
Hrib, na katerem stoji ta cerkev, se imenuje Mlečnik. V cerkvi je na vhodu v zvonik vklesana letnica 1657. Najbrž je bila cerkev takrat sezidana. To je bil čas, ko so zelo častili sv. Jožefa in se mu priporočali. Zato je bila ta cerkev božjepotna.
Cerkev je mogočna stavba in ima tri oltarje. Menza glavnega oltarja je kamnita, nastavek pa je bogato izrezljan, žal pa so po drugi svetovni vojni več kipov pokradli. Stranska oltarja sta preprosta lesena s slikama sv. Urha in sv. Antona Padovanskega. Prvotno sta bila stranska oltarja kamnita, vendar so ju leta 1830 prenesli v župnijsko cerkev.
Glavna shoda sta 19. marca (sv. Jožef, ženin Device Marije) in 1.maja (sv.Jožef-delavec).
5. PODRUŽNA CERKEV SV.ANE:
Do leta 1792 je podružnica pripadala ižanski fari. Cerkev stoji na hribu tik nad Podpečjo, od kjer je prekrasen razgled po vsem ljubljanskem barju od Vrhnike do Škofljice. Zato je cerkvica priljubljen cilj mnogih domačih in okoliških romarjev in turistov.
Omenja jo škof Scarlichi leta 1631 v svojem vizitacijskem zapisniku, vendar nekatere odkrite slikarije oz. ostanki fresk govorijo, da je cerkev stala na tem mestu morda že v 15. stoletju.
Sedanja stavba je verjetno iz časa škofa Hrena. Med drugo svetovno vojno je bila močno poškodovana, saj so jo italijanski vojaki spremenili v vojaško postojanko, okoli nje pa napravili utrdbe in bunker. Kasneje so jo močno poškodovali tudi Nemci , ki so jo obstreljevali iz Blatne Brezovice. Leta 1968 so jo domačini obnovili, žal pa notranja obnova ni dokončana, saj je cerkev skoraj brez opreme.
Glavni romarski shod je na nedeljo po sv. Ani.
6. PODRUŽNA CERKEV SV. LOVRENCA:
Prva cerkev na tem mestu je bila postavljena že v 12. stoletju. Sedanjo obliko je apsida dobila v 17. stoletju, ladja pa v prejšnjem stoletju. Zvonik so sezidali okoli leta 1750.
Cerkev ima samo en oltar, ki je bil napravljen leta 1841. Žal pa so zlikovci leta 1986 pokradli z njega vse kipe. Nove tri kipe (sv. Lovrenca, sv. Miklavža in sv. Karla Boromejskega ) je napravil kipar KOŠIR iz Sodražice.
Glavna slovesnost je na nedeljo po sv. Lovrencu.
7. PODRUŽNA CERKEV SV. TOMAŽA NA PLANINCI:
Prvič se ta cerkvica omenja leta 1332 in sicer kot lovska kapela. Torej lahko sklepamo, da je bila zidana že pred tem letom. Do leta 1942 je cerkev imela pravokotno ladjo in polkrožno apsido. Apsida je bila poslikana s podobami apostolov.
Leta 1942 so Italijani požgali vas Planinca in takrat je pogorela tudi cerkev. Sčasoma je zidovje začelo razpadati, le apsida je ostala neporušena. Leta 1987 so domačini začeli odstranjevati ruševine in obnavljati zidove. Leta 1989 pa je škof Kvas obnovljeno cerkev blagoslovil. V obnovljeni oltar je vzidana zapečatena škatlica, v kateri so relikvije. Škatlica je zapečatena s pečatom prvega ljubljanskega škofa Žiga Lamberga (1463-1488). V cerkvi sta dve znamenitosti: kip sv. Tomaža – delo kiparja KOŠIRJA iz Sodražice – in zvon, ki je bil ulit 1695 v Udinah, zdaj pa je žal počen.
Pri sv. Tomažu sta dva shoda: na belo nedeljo (prva po Veliki noči) in na nedeljo okoli 24. septembra (obletnica blagoslovitve obnovljene cerkve).
V župniji delujejo naslednje skupine:
Mladinska veroučna skupina
Mešani pevski zbor
Otroški pevski zbor
Karitas
Neokatehumenska skupnost
Pomembni župljani
Župnik Franc RUSTJA
( deloval od 1683 – 1732) – je dokončal gradnjo cerkve sv.Jožefa, zgradil pa presersko župno cerkev in podružnico Žalostne Matere Božje na Žalostni gori.
Župnik ROŽIČ Jakob
(deloval od leta 1823 – 1861) – zaslužen za šolstvo v Preserju. On je dal na razpolago kaplanijo za šolske potrebe.
ZAKRAJŠEK Ignac Kazimir
frančiškan – roj. 31.5.1878 v Preserju – umrl pa leta 1957 v ZDA. Bil je sloveč pridigar. Leta 1906 se je odselil v ZDA in je tam ustanavljal številne slovenske centre za oskrbo slovenskih izseljencev, med njimi v New Yorku in Clevelandu. V ta namen je tudi ustanovil Rafaelovo družbo, ki je skrbela za izseljence. Imel je svojo tiskarno in tiskal razne slovenske časopise, od katerih danes še obstaja časopis Ave Marija . Leta 1931 se je vrnil v domovino in je po načrtu arh. Plečnika zgradil prejšnjo cerkev sv. Cirila in Metoda v Bežigradu . Nato se je leta 1941 vrnil v ZDA kjer je umrl leta 1957 . Pokopan je v Lemontu pri Chicagu (slovenske Brezje) na frančiškanskem pokopališču.
Župnik Lojze KOČAR,
ki je živel v naši župniji od leta 1942, je skrbel, da se je v težkih povojnih časih ohranjala TRDNA VERA in naša kulturna dediščina, zlasti cerkve. Pripravil je dva misijona (1961 in 1978). Obnovil je cerkev sv. Ane, ki je propadala zaradi vojaških posegov med drugo svetovno vojno. Nekaj let po vojni je skrbel tudi za Rakitno, ki je bila do leta 1954 brez rednega duhovnika.
Župnija Rakitna
Župnija Rakitna leži na visoki planoti 789 m nad morjem. Župnija je strnjeno naselje, po opombi v Statusu, pa so: Ustje, Benko in Ipavc padali pod Iško vas, ostali pa so spadali pod “županstvo Preserje”. Sedaj spadajo kraji Ustje in Zakotek, pod Rakitno, prebivalcev pa tam ni več. Teritorij Rakitne je najprej spadal pod Cerkniško faro. Od leta 1766 je v Rakitni prebival vikat, t. j. kaplan, ki je bil podrejen župniku v Preserju. Leta 1842 pa je postala Rakitna samostojna župnija. Od takrat so se redno menjavali župniki do konca vojne, ko je monsinjor župnik Ignacij Kunstelj emigriral v inozemstvo. Župnijo je cca. 10 let požrtvovalno vodil župnik od sv. Vida g. Marjan Poznik, ob pomoči duhovnikov iz Ljubljane /Tome, Lampič, Novak, Kočar, Jerina in drugi/. Po vojski je bilo župnišče zasedeno, dve sobi je imela šola, eno sobo občina, eno KZ, pa še Uščanova stranka je prebivala v kuhinji. Kos ta bili prosti kuhinja in soba je škof Volk nastavil za vikarja namestnika Petra Šetina, avgusta 1954. Redni župnik je Šetina postal, ko se je v Rimu, na pobudo škofa dr. Pogačnika, g. Kunstelj odpovedal župniji. Tako je bilo do leta 1982, ko se je vsled bolezni Peter Šetina odpovedal župniji, ki je bila dodeljena v soupravo preserskemu župniku Kočarju, kasneje Malovrhu in sedaj Markotu Koširju. Na župniji pa je ostal upokojenec Peter Šetina, za delo v župniji pooblaščen od peserskega župnika. Ker manjka duhovnikov in je župnija majhna, bo verjetno souprava ostala tudi za naprej.
O zavetniku
Do koncila, je bil glavni zavetnik župnije: najdenje sv. Križa, 3. maja. Ker je zgodovina praznika zgodovinsko oporečna, je koncil praznik črtal in ga prestavil na 14. september, ko je praznik Povišanja sv. križa. To se praznuje predvsem liturgično, ljudsko žegnanje, pa je od nekdaj Vnebohod, ki mu pravijo Križev dan. Ta dan je prišlo mnogo romarjev na Rakitno, bile so stojnice in podobno. Turistično društvo skupaj z župnijskim uradom, KS, kulturnim društvom, gasilskim društvom in lovsko družino, skušajo danes ta običaj obnoviti.
Župnijska cerkev
Župnijska cerkev se prvič omenja leta 1526, ko je cerkev darovala kelih za podporo križarskim vojskam. Cerkveno poslopje je takrat že stalo. Verjetno so jo postavili kartuzijani iz Bistre, ki so imeli patronat /od njih imamo kelih z letnico 6. 1. 1671/. Na portalu je vklesana letnica 1677. Na glavnem oltarju pa je vidna letnica 1790. Morda je bil takrat prestavljen oltar, ko je bil prizidan prezbiterij in obe zakristiji, da je bila cerkev povečana. Cerkev je baročna stavba, zidana v obliki križa, od teh oltarjev sta dva kamnita z lepimi intarzijami, žal so poškodovane. Tretji oltar je lesen. Po navodilih koncila, smo iz obhajilne mize naredili nazaj obrnjen oltar, ki ga je posvetil škof dr. Lenič. V zvoniku visijo trije bronasti zvonovi. Prva dva sta delo Strojne livarne v Ljubljani iz leta 1928. Prvi je težak 862 kg, drugi 424 kg, tretji pa je delo Alberta Samassa in tehta 291 kg. Podružnic v župniji Rakitna ni.
Kulturna dediščina
V Rakitni so štiri zidane kapelice. Na glavnem trgu je bila včasih, nad studencem kapelica Lurške Matere Božje, slika se še hrani v župnišču. Ko so delali novo cesto, so kapelico premaknili na drugo stran in tja speljali vodo. V kapelico so postavili velik kip Srca Jezusovega, delo Tončiča iz Kamnika, 24. 5. 1906. Kapelica Žalostne Matere Božje je bila menda postavljena v zahvalo, ker je ozdravel sin Jeršin, ki ga je zabodel vol. Kapelico smo velikokrat obnavljali, 1971 pa smo jo na novo postavili, blagoslovil pa jo je škof dr. Lenič. Kip Žalostne Matere Božje smo prestavili v cerkev, obnovil ga je akademski kipar prof. Toman, ki živi na Rakitni. Kapelico Lurške Matere Božje je postavila družina Logar-Petrič, v spomin na tragično preminulega sina. Blagoslovil jo je škof Gregorij Rožman. Pred Rakitno, ob glavni cesti pa stoji med dvema lipama, kapelica sv. Antona Padovanskega, iz katere so pred leti ukradli lesen kip. Do danes ga nismo dobili nazaj.
Včasih je bilo na Rakitni veliko znamenj, to je križev, posebno tam, kjer se je kdo ponesrečil. noga znamenja so bila med vojsko in po njej nasilno uničena.
Versko življenje
V vasi je bilo kulturno in versko življenje včasih bogato. Imeli so Prosvetni dom in gasilski dom ter številne organizacije. Pred vojsko so bile verske bratovščine in društva: Apostolstvo mož in fantov, Katoliška akcija, Marijina družba za fante in dekleta, Misijonska zveza, Tretji red. Po letu 1941 so bile vse zatrte.Ostal je le pevski zbor in Bratovščina sv. Uršule, za srečno zadnjo uro.
Duhovni poklici
Od duhovnih poklicev naj omenimo Antona Kržiča, ki ima v hiši na začetku vasi vzidano ploščo. Imenovani je bil duhovnik, urednik in pisatelj. Župnija je dala Cerkvi dve redovnici in redovnega brata.